Priimek
Sajovic, naj se sliši še tako slovensko, ne izvira iz slovenskih besed saje ali sajavost, ker je prišel v naše kraje z Madžarske. Koren priimka izhaja iz madžarske reke Sajo. Drugi del priimka (vitz) pa bi kaj lahko izhajal iz madžarske besede vitéz, ki pomeni pogumen in iz katere tudi izhaja izraz vitez. Sajovici smo torej vitezi z reke Sajo.
Zagotovo smo bili Sajovici plemenitega, če ne celo viteškega stanu, saj imamo tudi svoj rodbinski grb, ki ima v prvi in zadnji četrtini tram s tremi zlatimi polmeseci, morda tudi ilirskimi liburnami, v drugi četrtini na modrem polju zlatega kranjskega orla, v tretji pa na modrem polju zlatega leva. Na grbu je še krona, na kateri sedi ptica roparica.
Sajovici so imeli ob reki Sajo svojo graščino, ki je danes v razvalinah. Porušili naj bi jo bili Mongoli, ki so kot Huni začeli iz azijskih step prodirati v Evropo že v 4. in 5. stoletju. V začetku 13. stoletja je Džingiskan ustanovil veliko mongolsko državo, ki je obsegala vso Kitajsko, Srednjo Azijo, Rusijo in bagdadski kalifat. Prav ob reki Sajo so leta 1241 premagali še ogrskega kralja Belo IV in verjetno so se tudi Sajovici prav v tem času umaknili od tam.
Najprej so se naselili v Ribniški dolini. Čeprav so prišli z madžarske pa niso bili nujno Ogrskega rodu. Možno je, da je družina nemškega rodu in da je tudi v zvezi s Spanheimi. Izhajala bi lahko iz družine von Rouzpach, kar je prevod slovenskega toponima Sajevec za potok temne, sajaste barve. Je pa seveda možno, da gre zgolj za prevod imena ob sestavljanju listine. V srednjeveških zapisih se dva Rouzpacha prvič omenjata že leta 1332, ko so Grofi Turjaški leta 1340 prodali nekemu Seibotu in njegovemu bratu Tristanu iz Sajevca svoj dvor v Gorički vasi pri Ribnici z dvema kmetijama, mlinom na Bistrici, tremi kmetijami v Otavicah in petnajstimi kmetijami na Poljanah ob Kolpi ter desetinami v osmih vaseh, ki so jih Turjaški dobili v fevd leta 1241 od Konrada Žovneškega, torej od kasnejših mogočnih grofov Celjskih. Desetine naj bi bile leta 1340 od grofov Turjaških prešle na Sajevške tudi v vasi Hrovača južno od Ribnice. Tristan Sajevški je imel leta 1417 v tej vasi desetino od petnajst in pol kmetij. Nikolaj iz Sajevca je ženi istega leta za jutrnjo določil pol neke kmetije v bližnji Jurjevici. Deset let kasneje naj bi bila brata prodala Ortemburžanom desetino od kmetij na Poljanah. Tristan je bratrancema Viljemu in Tristanu iz Šentomperge pri Smledniku podaril svoj dvor v Sajevcu. Sajovici pa so se pojavili tudi v vasi Sušje, nedaleč proč od vasic Sajevec in Jurjevica, ko je v letih 1436 in 1445 dobil tamkajšnjo desetino od grofov Celjskih v fevd Martin Sajevški.
V Ribniško dolino so so leta 1478 vdrli Turki in zažgali tudi Sajevčevo graščino. Tam, kjer je v vasi Sajevec stala njegova graščina, danes stoji le še kapelica. Lastnik je z enim otrokom pobegnil na Gorenjsko v Olševek pri Preddvoru blizu samostana v Velesovem. Obstaja dokument s kupno pogodbo in datumom 27. september 1478, s katerim je Andreas Sajovitz, baron de Sajo, od velesovskega samostana za 300 beneških cekinov kupil v last in posest dva in pol grunta v Olševku.
O teh Sajovicih je v knjigi Genealogie Heraldik buergerlicher Familien Oesterreichs & Ungarns iz leta 1902 zapis o rodovinskem deblu od leta 1695 dalje. Med njimi lahko iščemo tudi naše prednike, saj je bil
Jurij Sajovic gruntar v Velesovem. Menda je druga veja Sajovicev, lahko da so potomci teh, na avstrijskem Koroškem, še ena pa v Dalmaciji.
Sajovitzi s šele pozneje poslovanjenim priimkom Sajovic, so si v naših krajih z nakupi, dedovanji ali kako drugače očitno zakoličili mnoga in velika posestva, celo nekatere vasi so dobile ime po njih; kot Sajovic severno od Ribnice na Dolenjskem ali Sajovic pri Novem mestu, poleg teh dveh pa je na Krasu še naselje Sajovče, ki je bilo morda nekoč prav tako v lasti te rodovine.
Kaže pa, da Sajovici zaradi premajhnih dohodkov počasi niso bili več sposobni plačevati stanovskih dolžnosti in da so nazadnje zdrknili v stan svobodnjakov.
Menda je imel dr. Ivan Sajovic, ki je bil odvetnik v Kočevju še največ dokumentov o rodovini. Umrl je leta 1962. Glede na informacije išče podatke o rodbini še kranjska zobozdravnica dr. Marta Lidija Štiglic, ki sklicuje tudi srečanja sorodnikov.
---------------------------------------
Pričujoči rodovnik je narejen kot podstran strani
e-Sajovici s pomočjo programa PhpGedView, ki je prosto dostopen na internetu. Želene preglede lahko izberete iz menuja zgoraj.
Podatki so dobljeni iz več različnih virov.
Prvi je gospod Hawlina, ki je v rodoslovnih krogih Slovenije dobro znan in katerega rodovnik se v
določeni točki stika z mojim. Od tam podatki o veji prednikov moje matere.
Drug je
Vinko Pačnik, ki je zbral rodovno drevo Pačnikov, prednikov moje žene po očetovi strani.
Tretji pa je
seznam, ki ga je imel oče spravljenega, ne vem pa točno, kdo je zbiral oziroma zapisal podatke o Korenjakih.
Precej podatkov o Sajovicih je iz rojstnih listov, ki jih je že nekdo (Srečko?) zbral in uredil v
rodovnik, nato pa so med starimi dokumenti doma čakali, da jih odkrijem.
Vse skupaj sem združil in objavil. Ko naletim na koga za katerega vem, da mi lahko pomaga, poskušam podatke dopolniti. Počasi dopolnjujem vse skupaj tudi s slikami.
Če ima kdo kako informacijo, ki manjka, naj mi piše.
Bojan Sajovic
Vir zgodovine imena :
Sajovici - od graščakov do svobodnjakov - HOPLA, Petek, 3.12.1999
Najpogostejši priimki
(I345)
(I15)
